Biografija…(Nekaj utrinkov iz knjige)…



Glasbena šola



Ko sem imel dvanajst let, me je oče nenadoma ostro pogledal.
Kaj sem pa zdaj spet ušpičil?
“Čas je, da greš v glasbeno šolo,” je resno oznanil.
Uf, samo da nisem kaj zasral!
“Super,” sem odgovoril. “Zdaj bom pa čez noč obvladal kot vrag!”
“Tako hitro ne bo šlo!” je odvrnil oče. “Sem se že vse dogovoril z učiteljem. Stanko Golob te bo učil harmoniko. V Črni pri policiji, v glasbeni šoli. Jutri ob petih začneš.”
Ko sem naslednji dan vstopil v učilnico številka enajst v prvem nadstropju glasbene šole, sem na majhnem lesenem stolu zagledal precej obilnega starejšega moža. Strogo me je pogledal, da me je kar stisnilo okoli srca.
A tale me bo učil?
“Miler?” je vprašal in me še naprej prebadal s svojimi hladnimi očmi.
Pokimal sem.
“Sedi, tule zraven,” je pokazal na prazen stol na njegovi desni, “in pokaži, kaj znaš. Oče mi je povedal, da znaš že zaigrat nekaj zadev!”
Sedel sem , kamor mi je pokazal, si namestil jermena očetove harmonike in začel igrati.
Stanko je nezadovoljno odkimaval z glavo.
“Kakšen prstni red, kakšen prstni red …” je nezadovoljno vrtel z očmi. “pa kdo je tebe učil igrati?”
“Večinoma sam, nekaj malenkosti pa mi je pokazal oče.”
“To ni za nikamor!” je še naprej nergal Stanko. “To bo vse treba spremeniti. Znaš zaigrati kakšno lestvico?”
Po svojih najboljših močeh sem poskušal zaigrati C-dur.
“O moj bog!” je vzkliknil Stanko in se praskal po svoji sivolasi glavi. “Prstni red! Prstni red!!! Tako vendar ne gre!”
Potem pa že pokaži, kako gre! Jaz znam samo takole!
“Ko prideš s tretjim prstom do e-ja, moraš na f podstaviti prvi prst, ko pa si s četrtim pri h-ju, na dvočrtanem c-ju spet nadaljuješ s prvim. Ne pa da prvi prst podstaviš pod petega!
Kaj ne slišiš, kako dolg premor narediš vmes. Lestvico moraš igrati vezano, da se vsak ton prelije v drugega, ne pa da se vse skupaj sliši kot živčno dihanje sedemdesetletnega kadilca.”
Tretji prst? Četrti prst? Kateri pa je tretji prst?
“No, naj ti pokažem.”
Zgrabil je veliko črno hohnerico, ki je tiho ždela ob stolu, in si jo oprtal na rame.
“Poglej: prvi, drugi, tretji, podstaviš prvega, nadaljuješ z drugim, tretjim, četrtim, zdaj sva na h-ju, spet podstaviš prvega in ponoviš. Na koncu pa šele zaključiš s petimi. In potem nazaj v enakem prstnem redu, ne pa tako kot ti pač pade v glavo: četrti, tretji, drugi, prvi, spodaj podstaviš … no, katerega moram zdaj podstaviti?”
“Ee …” sem zajecljal, “sredinca?”
“Ja, tretji prst. In potem spet pride drugi, pa prvi, ponovno podstaviš četrtega in vse skupaj ponoviš še v spodnji oktavi.”
Aha, sem končno dojel. Prvi prst je palec, drugi kazalec, tretji sredinec, četrti prstanec, peti mezinec.
“Poskusi zdaj ti.”
Ni bil zadovoljen.
“Doma vsak dan vadi lestvico petnajst minut. Za začetek C- dur. Note poznaš?”
“Ne ravno najbolje,” sem povedal po pravici.
“Torej se bova učila tudi teorijo.”
In sva začela: notno črtovje, celinke, polovinke, četrtinke, višaji, nižaji in tako naprej.
Kako zakomplicirano! Zakaj ne bi kar zgrabil inštrumenta, tako kot sem bil vajen, in igral po posluh? Očeta nisem še nikoli videl, da bi se ubijal z notami, pa zna igrati harmoniko in violino bolje kot vsi drugi.
No ja, tako so se začele moje prve glasbene vaje pri profesorju Stanku.
Ob zimskih večerih, ko je zgodaj padel mrak, in sem v črni temi pešačil do avtobusne postaje v Črni do svojega doma v Žerjavu, sem si oprtal očetovo rdečo 80- basno hohnerico in začel igrati, kar sem pač znal ali kar mi je padlo na pamet. Da sem se malce ogrel in pregnal strah.
“Mini je končal z vajo v glasbeni šoli in gre domov,” so vsakič znova ugotavljali sosedi, ko so me opazovali izza priprtih oken.
“No, kako je bilo?” me je spraševal oče, ko sem prišel domov.
“Dobro,” sem odgovoril.
“Danes sem govoril s Stankom,” je nadaljeval oče. “Je rekel, da si talentiran, ampak imaš svoje muhe. Da vedno goljufaš pri basih. Takoj ko pogleda stran, začneš igrati samo z dvema prstoma, namesto da bi uporabljal vse štiri.”
Seveda je bilo natanko tako, kot je rekel oče. Na base sem bil navajen igrati le s kazalcem in sredincem. Stanko pa je seveda hotel, da uporabljam še prstanec in mezinec (palec se pri igranju na base ne uporablja). Zame je bilo to sila nadležno; samo z dvema prstoma se mi je zdelo precej enostavneje.
“No, boš že kaj odgovoril?” je povzdignil glas oče.
Skomignil sem z rameni.
“Pri lažjih skladbah se še morda lahko izvlečeš z dvema prstoma, pri težjih ti pa ne bo šlo.”
Tudi Stanko mi ves čas govori isto. Ampak katere težje skladbe bom pa jaz igral? Saj nočem bit nikakršen virtuoz! Za polke in valčke pa sta več kot dovolj samo dva prsta.
Ko nekega dne Stanka spet nisem ubogal in sem na basovske gumbe igral l z dvema prstoma, se je nanagloma obrnil proti meni in me vsekal s šibo, da mi je leva dlan v hipu zatekla.
“Auuu!”
A se je cepcu zmešalo?? A, ne, ne. Tako pa ne bo šlo.
Doma sem povedal, kaj se je zgodilo.
“Nič ne stokaj,” je odgovarjal nezainteresirano oče, “on že ve, kaj dela.”
Me zanima, kaj bi rekel, če bi tebe tolkel s šibo po rokah!
Nekajkrat sem še obiskal sivolasega učitelja, ki se ni mogel ločiti od svojih avstroogrskih metod poučevanja, potem pa sem imel njegovega sadizma dovolj. Nihče več me ni mogel prepričati, da bi šel še kdaj k njemu.
Stranko najprej ni hotel odnehati, in je mojega očeta spraševal, zakaj me ni več k njemu, pa je zdaj tudi oče spoznal, da g. Golob najbrž ni najprimernejši učitelj za njegovega sina. Pa mu je pač nekaj odgovoril, kaj vem kaj. Moje kratko in boleče glasbeno izobraževanje se je vselej končalo. Glasbena šola me ni videla nikoli več.
Moj prvi kupljeni inštrument!
Končeval se je prvi mesec mojega srednješolskega izobraževanja na srednji rudarski šoli in vznemirjeno sem se podal v banko, kjer sem dvignil svojo prvo štipendijo.
“Jožko,” sem skoraj kričal, ko sem tekel proti bloku svojega dobrega prijatelja Jožeta Mlinška. “Končno sem jo dobil!”
“Kaj si dobil?” me je pisano pogledal Jožko, ko je odprl vrata svojega stanovanja.
“Ma, štipendijo, teleban! Saj ti že cel mesec govorim, da naj bi mi jo danes nakazali!”
“In očitno so ti jo, ko se dereš kot jesihar,” je modro odvrnil Jožko.
“Ma daj,” se nisem pustil motiti v svojem navdušenju, “obleci se že, greva v Maribor!”
“V Maribor?” je na široko odprl oči, spodnja čeljust pa mu je skoraj padla na tla. V trenutku j bil oblečen in že sva hitela na vlak.
Ko sva se usedla v kupe, se je obrnil proti meni:
“Ti, Mini,” je zajecljal, “ampak … zakaj sploh greva v Maribor?”
“Ah, ti si pa res pravi cepec. Saj sem ti že večkrat povedal,” sem ga lopnil po rami. “Kaj se res ne spomniš?”
Resda je bila še zelo zgodnja ura, in vedel sem, da je prejšnji večer Jožko ponočeval, a da se ni spomnil, zakaj greva v Maribor, je bilo pa res neverjetno.
“Nič ti ne bom razlagal,” sem potem rekel resno. “Če si do zdaj nisi zapomnil, boš pa kar lepo počakal, da prideva tja!”
Začuda ni ugovarjal.
V Mariboru sva odšla v trgovino z glasbili.
“A!!!” se je lopnil po čelu Jožko. “Kako sem lahko pozabil? Saj si mi že ves čas govoril, da si boš za svojo prvo štipendijo kupil klavir!”
“No, dobro jutro, Jožko, ti je končno le potegnilo. Čeprav tile fičniki, ki jih imam tule, ne zadoščajo ravno za klavir, si pa precej blizu.”
Vstopila sva v trgovino, kjer mi je skoraj zastal dih. Zamaknjeno sem opazoval inštrumente, hodil od police do police in sanjal o tem, kaj vse bi imel. Končno sem se zaustavil pri majhni klaviaturi, harmoniju, za katerega sem se že pred časom odločil, da si ga bom kupil. Pogledal sem listič, na katerem je bila zapisana cena.
“Jožko, za vraga, podražil se je.”
“Koliko ti pa manjka?”
Še enkrat sem preštel denar, čeprav sem dobro vedel, koliko ga imam v žepu, potem pa užaloščeno pogledal prijatelja, ki je štel skupaj z mano. Jožko je brez besede odprl denarnico.
“Ni problema,” je dejal, “razliko lahko dam jaz.”
“Uf,” sem si oddahnil, “ti si res pravi frend.”
In tako sva kupila harmonij.
Pazljivo sva ga odnesla na vlak in komaj čakala, da prideva domov.
Doma sva ga neučakano vključila. Ventilator, ki je poganjal zrak, je bil silno glasen, skoraj je preglasil zvok harmonija, a to me ni prav dosti motilo. Začel sem pritiskati na tipke in zamaknjeno osluškoval zvoke svojega prvega kupljenega inštrumenta. Najprej sem uporabljal en prst, potem dva, sčasoma sem se naučil igrati tudi z več prsti hkrati.
“Mini,” se je iz sosednjega prostora oglasil oče, ko me je slišal, kako poskušam pet, “a te dajejo iz kože?”
Potem je prišel bliže.
“Daj, da poskusim še jaz!”
Oče je znal igrati harmoniko. Ko je poskusil zaigrati nekaj akordov, je inštrument potihnil.
“Ni dovolj zraka,” je dejal oče. “Pa kaj si kupil tako slab inštrument?”
“Pač ne gre, je treba igrati z manj prsti,” sem odvrnil.
Jožko je od doma privlekel svojo staro električno kitaro, kopijo Gibson.
“Pa saj manjkajo skoraj vse strune, kaj naj s tem?” sem rekel.
“Že jaz vem,” je odvrnil Jože. Nauči me kak komad!”
In tako sem ga naučil igrati nek komad Ivice Šerfezija. Po dveh strunah. Jaz pa sem ga spremljal na harmoniju.
Sčasoma je izgubil veselje, malce zaradi neuporabne kitare, malce ato, ker je znal igrati le eno pesem. Jaz, ki sem bil malce zagnan, sem še vedno resno vadil. Kitaro pa je pustil kar pri meni.
“Morda boš kje iztaknil strune, pa ti bo še prišla prav,” je dejal. Obe skupaj nista bili za eno dobro.
Kako pa naj zaj pridem do strun?
Denarja nisem imel več, nekaj sem si ga celo sposodil, da sem sploh lahko kupil harmonij.
“Ej,” sem neki konec tedna rekel prijatelju Romanu, “danes je v Žerjavu spet žur. Gremo?”
“Kdaj pa še nismo šli?” se je navihano zasmejal Roman.
“Kam pa naj gremo drugam?” je dodal Milan.
“Ajde, ne bluzite,” je potrkal po uri Igor, “poglejte, koliko je že ura, gremo, gremo! Že pred pol ure so začeli!”
In smo, kot ponavadi, šli. Z Romanom, Milanom in Igorjem smo bili v tistih časih skoraj nerazdružljivi. Kamor koli, kjer se je kaj dogajalo, smo šli skupaj. V Žerjavu so bili tovrstni žuri pogosti, na njih se je zbirala lokalna mladina.
Zamaknjeno smo opazovali nastopajoče, njihove inštrumente in drugo opremo.
“Mater, ko bi imeli tale Marshall, a?” me je dregnil Roman.
“Tudi Fender ne bi bil slab,” sem rekel jaz.
“Si predstavljaš, kako bi lahko zažigali?” je dodal zasanjano Milan.
“Ej,” je dejal čez čas, “si videl, spet se je kitaristu strgala struna.”
“Ma, tip sploh ni opazil,” je zamahnil z roko Roman, “saj vidiš, da igra, kot bi bil hipnotiziran.”
Ko so imeli odmor, smo ga pozorno opazovali, kaj bo naredil. Izginil je izza odra, odprl neko majhno torbo in izvlekel majhen paket, v katerem je bilo polno strun. Izbral je spodnjo struno E, ki se mu je pred nekaj minutami strgala, jo zamenjal, ostale pa vrgel v enega od ojačevalcev, ki mu je manjkal pokrov na zadnji strani.
“Misliš, da bi jih pogrešali, če bi si kakšno ’sposodili’?” je vprašal Milan.
“Misliš, če nsa bi dobili?” sem se zasmejal.
“Ma daj, poglej koliko jih je, ti jih kupujejo na tone, kaj pa njim pomeni ena struna!”
In smo si jih nekaj ’sposodili’. Igor je malce negodoval, čes da se ne spodobi, kar smo naredili, a ga nihče ni prav upošteval. In je utihnil.
Čez nekaj dni me je obiskal Srečko, Ki je imel takrat že svoj ansambel, pomagal mi je napeti ‘nove’ strune, uglasil je kitaro in me učil novih prijemov.
Pogosto sva vadila tudi z Romanom, ki je znal igrati harmoniko. Večkrat sva tudi zamenjala inštrumenta, saj se je hotel naučiti igrati kitaro. Harmonij se je sčasoma pokvaril in odnesel sem ga v klet, pa sem se bolj posvetil kitari.



Gospodarsko razstavišče



Ko sem se devetega februarja prebudil, me je v želodcu stisnilo kot še nikoli.
Moj bog! Danes imam koncert na Gospodarskem razstavišču! Plakati so že nekaj dni razobešeni po vsej Sloveniji! In to tisti največji! Jumbo! Tisti, o katerih je Sani govoril pred nekaj meseci, zdaj so bili resničnost. Kamorkoli sem šel, se mi je z velikih platen nasmehnil Fredi Miler. Kako nenavaden občutek, gledati samega sebe v povečani obliki na fotografiji, ki so jo v Žurnalovi režiji tistega decembrskega popoldneva na hitro posneli v slabi uri. Glavna zvezda večera pa ne bo nihče drug kot jaz. Bodo ljudje sploh prišli? Koliko jih bo? Bodo napolnili dvorano? Še nikoli nisem nastopal v tako velikem prostoru. Bom znal animirati tako veliko množico ljudi?
Marjana me je zaskrbljeno opazovala, ko sem živčno hodil gor in dol po stanovanju.
“Mini, saj bo vse v redu. Ne skrbi. Še vedno se je dobro izteklo. Boš videl, da tokrat ne bo nič drugače. Ljudje te imajo radi.”
Ljudje me imajo radi… Ljudje me imajo radi… Me imajo res radi? Ali se bodo le prišli norčevat iz najnovejšega slovenskega klovna. Kako so me že imenovali v Slovenskih novicah? Pa saj ni niti pomembno. Popljuvali so me kot zadnjega psa. Kako so mogli natrositi toliko laži? Pa kaj bi se ukvarjal z njimi! Skoncentrirati se moram na današnji nastop! Samo to je pomembno!
“Upam, da res,” sem odvrnil razdraženo.
Ko sem se peljal proti Ljubljani, so se neprijetni občutki le še stopnjevali.
Pa saj poznam formulo! Sem se prepričeval. Začnem z Vedno si sanjala njega, odpojem še dva. tri svoje komade, potem pa kak stari hit, ki ga vsi poznajo. Jesen u meni od Parnega valjka, na primer. Kolikokrat v preteklih mesecih, ko sem imel po dva, tri nastope dnevno, so mi ljudje že jedli iz roke! Saj vem, da moja glasba ni ne vem kaj, pomembno je, da znam naelektriti ozračje. Da ljudje uživajo. Da se preklopijo name, na to, kako se vživim v to, kar počnem. Da sem preprosto to, kar sem. Ko ganem sebe, so ganjeni tudi poslušalci. Tudi ozvočenje imam zdaj takšno, kot se šika. Ko slišim vsak svoj dih, da mi zapoje srce, mi pridejo solze v oči… ko pozabim na vse dvome in žalitve slabonamernih ljudi. Me bodo tudi danes, tako kot pred kratkim v Domžalah, Pričakali z velikimi 10- metrskimi transparenti? Ko so fantje s televizije zaprepadeno zijali ob nepopisani avforiji ljudi…
Iz zaodrja sem tiho opazoval, kako se dvorana na Gospodarskem razstavišči polno. A še vedno je bilo veliko praznega prostora.
Sem naredil napako, ko sem pristal na to, da se podam v tako veliko dvorano? Dobro, danes bodo končno lahko kupili legalno verzijo mojega CD- ja, ki bi moral že zdavnaj priti na police trgovin, pa se zaradi logističnih zapletov to ni zgodilo. Morda jih bo privabilo prav to? Se bo spet našel kak bedak, ki me bo obmetaval s kamni? Pred nekaj urami sem na E- plusu jasno povedal, naj tisti, ki bi me radi prišli obmetavat s kamni, raje ostanejo doma. Pa se koga v Sloveniji sploh kdaj kaj prime, če mu kaj rečeš?
Koncert sta začela Slon in Sadež s svojim bendom.
Mater sta ta dva tipa frajerja! Kakšna besedila sklamfata skupaj! Ta dva sta res pravi zvezdi! Kako srečen sem lahko, da sta taka kerlca moja predskupina!
Slon in Sadež sta po svojih najboljših močeh zabavala ljudi, a ti nad nima niso bili pritirano navdušeni. Dvorana pa je bila iz minute v minuto bolj polna.
“Koliko ljudi je že tukaj?” sem vprašal enega od tehnikov, ki je šel ravno mimo mene.
“Ne skrbi, Fredi,” me je prijateljsko potrepljal p hrbtu. “Kakih 1500 jih je gotovo že tukaj. Še malo, pa ne bo več prostora niti za dojenčka.”
Po dvajsetih minutah poslušanja Slona in Sadeža so ljudje začeli zahtevati, naj se na odru končno pojavim jaz.
“Hvala lepa. Bili ste čudovito občinstvo,” je zaključeval svoj nastop Slon, “ostanite taki še naprej. Te frizure vam pašejo.”
Kakšne frizure?
“Fredija! Jaz hočem Fredija! Spravte se dol!” se je zadrla suhljata srednješolka izpod odra, ko sem se ravno odpravljal na prizorišče.
Moj bog, kako velik oder!
V trenutko, ko sem priskakljal na prizorišče, je v dvorani huronsko zavreščalo.
“Sedemnajst let sem ga delal, zdaj je tukaj!” sem zavpil v mikrofon.
Trema, dvomi, vsi težki trenutki današnjega dne, ko me je zvijalo v želodcu, ko sem se že mislil odpeljati ne vem kam in se skriti pred morebitnim polomom, so bili pozabljeni.
Seveda sem večer začel s svojim največjim hitom. Saj bi me raztrgali, če bi ga kako drugače.
“Kadar te vidim, ko se mi smeješ, sreča sije iz oči…”
Vsa dvorana je pela z mano.
Ja Fredi, uspelo ti bo! Tudi tokrat.
Ljudje pod odrom so kimali kot v hipnotičnem transu.
Tudi ti potrebujejo isto, kot vsi drugi. Preprostost. Žar. Vznemirjenje. Če bi stal pred njimi kot lesena lutka, ne bi prepričal nikogar. In oni ne bi imeli od tega nič. Ljudje morajo občutit pevca. In prav to je tisto, kar se mi zdi, kar mnoge slovenske zvezde ne upoštevajo. Pridejo na oder, rutinirano odpojejo svoj nastop in konec. Ne ganejo nikogar. Jim gre res samo za denar ali kaj?
“Breakdance, breakdance!” so začeli navijati trije fantje z visoko dvignjenimi rokami. Nekaj mladcev v njihovi bližini se je režalo kot pečeni mački, s kazalcem in sredincem pa so oponašali Johna Travolto iz Tarantinovega Šunda.
Če sem bil nekoč tretji na Jugoslovanskem prvenstvu v elektrik-boogieju, če sem poučeval ples v Slovenj Gradcu, pa na Ravnah, potem se kljub letom, ki so od takrat minila, še vedno spomnim nekaterih gibov, ki bodo podžigali ‘elektrike’ željno publiko.
In res so ponoreli, ko sem kot v transu začel šibati gor in dol po odru in si lomiti roke in noge.
“Mater, obožujem tipe, ki švicajo!” se je zadrla nekaj mozoljasta najstnica z zamaščenimi lasmi nekaj metrov pod mano.
Svašta!
Res mi je bilo že pošteno vroče. Odvrgel sem svoj zeleni lajbič in ko so me ljudje zagledali v snežno beli kamižoli, jim je na usta prišla pena. Ko sem v šali pokazal bradavico, je skoraj odneslo strop.
“Fredi, ti si car! Fredi! Fredi! Fredi je car! Fredi je car!” je odmevalo po dvorani.
Ja, to sem jaz. Čeprav še danes ne vem natančno, kaj ta car pravzaprav pomeni, mi je bilo v tem trenutku kristalno jasno, da sem natanko to.
Odpel sem še nekaj drugih komadov, potem so poslušalci ponovno začeli zahtevati Vedno si sanjala njega.
Nič drugače ni kot povsod drugod! Brez pravega vzroka sem se bal te velike dvorane. Bom Vedno si sanjala njega spet moral odpeti desetkrat, dvajsetkrat! Če bodo hoteli, pač bom. Kaj pa mi preostane drugega. Plačali so, naj slišijo, naj doživijo, kar hočejo. Če narod pograbi, naj ima!
V prvo vrsto so se začeli prebijati fani, ki so na stojnicah kupili majice s smeški, kape, nogavice, brke, obrvi. Na liste so čečkali moje ime in z njim mahali po zraku kot otroci v vrtcu. Dekleta in fantje so dvigovali mobilnike in me fotografirali.
“Fredi, ti si najbolj odkrito bitje, kar jih je kdajkoli hodilo po tem svetu!” mi je dahnila razvneta najstnica, ko sem imel kratek odmor, in so se gruče željnih avtogramov zgrinjale name.
“Saj me boste spaštirali!” sem vpil. “Malo prostora, prosim!”
Pa ni prav nič pomagalo.
Razvneta mladenka mi je pod nos molila flomaster.
“Tule se podpiši, Fredi, lepo te prosim.”
S prstom je kazala na prsi.
Pa kaj so nori?
“Tule, tule, lepo te prosim, Fredi,” se je še kar naprej vztrajno tipala po prsih.
Pa sem se ji podpisal, kamor je želela.
Neki drugi na popek, tretji na trebuh, na roko, kamor so pač želeli.
“Se lahko slikam s tabo?”
“Te lahko objamem?”
“Te lahko poljubim?”
Moj bog! Saj to je tako kot nekoč, ko so oblegali Beatle, Rollinge in ne vem še koga. Zdaj pa se to dogaja meni! In ne le v sanjah! Po sedemnajstih letih trpljenja, muk, odrekanj, skoraj umobolnega vztrajanja. Po sedemnajstih letih!
Ne vem, koliko bisov sem moral odpeti, a tega sem že vajen. Najpomembneje je bilo, da jih nisem razočaral. da je bilo tako kot vedno doslej. Kljub ogromni dvorani.
“No, kaj sem rekel, Fredi!” je, ko sem prišel v zaodrje, vzkliknil tehnik, ki me je bodril že pred koncertom. “Ti preprosto ne moreš razočarati!”
Bog ti požegnaj, dobra duša!
“Hvala, hvala,” sem se mu hvaležno zahvaljeval.
Ko sem v zgodnjih jutranjih urah odklenil vrata svojega doma, sem zagledal Marjano, ki je tiho sedela za kuhinjsko mizo in si grizla nohte.
“Kaj je zdaj to?” sem z narejeno resnostjo vprašal. “Kaj mi nisi zjutraj prala možganov s tem, da naj me nič ne skrbi, da bo vse v redu?”
“To še ne pomeni, da nisem bila živčna tudi jaz! No, povej že, kako je bilo.”
“Popoln uspeh, Marjana. Popoln triumf. Ljudje so mi jedli z roke. Dvorana je bila nabito polna, vsi so se zabavali. Vsi so bili navdušeni nad mano.”
“No, kaj sem ti rekla!” je vzkliknila navdušeno moja draga in me objela. “Kaj sem ti rekla!”
“Zakaj si si potem požrla vse nohte?”
“Pusti zdaj nohte pri miru. Važno, da ti je uspelo.”
Ko sem se v naslednjih dneh malce umiril, sva z Marjano sedela na kavču v naši majhni dnevni sobi in listala številne časopise, tednike in mesečnike, ki so pisali o tem, kako je bili na Gospodarskem razstavišču.
“Dobro, da nisem bila tam,” je pripomnila z dvignjeno obrvjo, ko je s kazalcem pomenljivo topotala po eni od slik, na kateri se je neka prikupna blondinka s svojimi ustnicami prisesala na moje lice.
“Marjana, pa saj veš, da si zame ti prva in edina in sploh vse na vsem širnem svetu.”
“Ah, Mini, seveda vem. Samo malce te zabadam. Pa saj je to tudi tebi že zdavnaj jasno, ne?”
“Seveda mi je, Marjana.”
Več o meni lahko preberete v moji avtobiografiji, ki jo lahko kupite tukaj….



NAROČILA KNJIGE



Založba VED, www.svarun.org, Zaloška c. 99, 1000 Ljubljana, e-pošta: VED@svarun.org
Kontaktna oseba za knjigo Fredi Miler – štorija je
Slavko Škvorc, tel. 051 321 039, e-pošta: slavko.skvorc@svarun.org
Maloprodajna cena: 9.99 € + poštnina